Vremensko društvo ZEVS

Fotogenična nevihta pri Slovenski Bistrici, 25.7.2018

Twitter

Vremelovec:Jernej Lipovec

V sredo popoldan ponovno ni šlo brez neviht. Nekaj po 16h sem nepričakovano opazil črnino proti severu, po pregledu radarja pa je bilo jasno, da moram takoj na teren če želim kaj ujet. Prekinem s pakiranjem za dopust in že pičim na Meljski hrib. Tam pa razočaranje, samo črnina in dežna zavesa, pred katero žgejo CGjke (seveda spet podnevi). Odpeljem se na drugo stran hriba, kjer je pogled še proti severu, če bi bila tam slučajno kaka struktura, a tudi tu nula. Že mislim it domov, ko radar pokaže konkretno bulo v smeri Pohorja, zato pospešim proti letališču. Na polju se odpre pogled na robusten shelf, ki pa se že zaletava v Pohorje, tako da vozim kolikor le gre hitro proti Slovenski Bistrici, saj po tihem pričakujem, da bi na zavetrni strani sprožilo kaj novega. To se tudi zgodi, naenkrat opazim novo močno dežno zaveso v smeri Slovenskih Konjic. Za pregled radarja seveda ni bilo časa, raje sem se skoncentriral na vožnjo, da bi čimprej našel kako dobro lokacijo za fotografiranje. Iz druge strani se mi je hkrati približeval še shelf cloud, ki pa je že izgubljal na obliki. Nekoliko se mi "userje", ko na pamet najdem zelenico zahodno od Bistrice in začnem fotkat.

Radarska slika padavin v času slikanja nevihte na območju Slovenskih Konjic.

Kasneje so se močnejše nevihte preselile tudi na jugovzhod države, kjer je klestila tudi toča.

Preberi več

Primorska 21.7.2018

Twitter

Vremelovci: Matic Cankar, Dejan Košir, Robi Dolničar in Amadej Bernard

Avtor reporta in slik: Matic Cankar

Dan poln trolanja in tolažilna nagrada za konec. To bi bil podnaslov tokratnega lova v severni Italiji in na koncu spottanja na Socerbu. Pa začnimo na začetku, točneje v soboto, 21.7. popoldne, ko smo se popoldne zbrali Robi, Dejan, Amadej in jaz. V osrednjih krajih so takrat nastajale krajevne nevihte, ki pa so sproti umirale in se sušile pred nami. Očitno pogoji niso bili pravi za bolj dolgožive celice. Okoli 16h se naposled zberemo in krenemo proti severni Italiji, kjer smo potihem pričakovali proženje pred nočjo, čeprav, roko na srce, modeli niso bili prav nič složni. Od 10 modelov se niti dva nista ujemala v izračunu obsega in termina proženja. Na zahod smo šli bolj po občutku, niti ne po modelih. Pri Postojni pridemo pod steber nevihte, ki se je ravno pričela razvijati. Poškropi nas nekaj malega dežja, nato pa pridemo na drugo stran, kjer vidimo, da ta nevihta nima nobene strukture, zato peljemo naprej. Nekje pri Podnanosu vidimo, da se je južno od Udin sprožila stacionarna nevihta, od zahoda pa se je počasi bližalo nakovalo in rahel dež iz neviht, ki so bile nekje nad Padovo.

Radarska slika je izgledala takole:

Vemo, da bo nakovalo začelo dušiti to nevihto in da jo bomo verjetno ujeli le za las. Vseeno vozimo kolikor hitro lahko in se ji postopno bližamo. Pred mejnim prehodom Vrtojba neki italijanski voznik poskrbi še za naval adrenalina z vožnjo v nasprotno smer po naši polovici. Velika sreča je bila, da je Robi ravno malo prej zapeljal na vozni pas, da ni prišlo do česa hujšega. Obvestimo policijo in peljemo naprej proti Palmanovi. Vse bolj se bližamo tej nevihti, bolj jo nakovalo duši. Poleg nje, so se sprožile še tri nove celice. Ravno ko pridemo nekam v bližino prve celice, le-ta razpade, mi pa se preusmerimo na naslednjo, ki je malo bolj zahodno. Po dolgem iskanju primernega mesta za slikanje opazimo, da je tudi ta razpadla. Hkrati poslikamo vsaj zadnjo stran nevihte nad Postojno, ki se je do sedaj dodobra razbesnela.

Preberi več